Main, tako so jo klicali domači in prijateljice. Pozneje pa sestra Marija. In za mnoge je to ime postalo klic k veselju, darovanju za druge in spomin na skupna srečanja – na srečanja z njo.

Marija Dominika Mazzarello se je rodila 1837 v vasi Mornese v Italiji. Že v otroštvu je zelo rada pomagala v družini predvsem je skrbela za mlajše brate insestre. Tudi za sorodnike in za vse potrebne ji ni zmanjkalo moči in časa. Zelo vztrajna in žilava je bila pri opravljanju težkih del, tako da sose drugi kar "slabo" počutili ob njej saj je nobeden ni mogel dohajati. Ob prostem času pa je znala biti prva tudi v živahnosti. Tudi "ušpičila" jih je kar precej.

Vendar ko je prišla bolezen (tifus) se je vse delo ustavilo in moči sopošle. Kar nekaj časa je potrebovala, da si je zopet lahko malo opomogla. Toda težka dela ni mogla več opravljati. Zato se je s svojo prijateljico odpravila h krojaču, da bi se naučile šivanja. Zakaj? Da bi lahko učile deklice šivanja ob tem pa bi jih vzgajale za krščansko življenje. Ko je prvič srečala don Boska je vzkliknila "to je svetnik, in jaz to čutim". In skupaj z njim ustanovila družbo Hčera Marije Pomočnice – salezijanke (HMP). Oba sta imela cilj skrbeti, vzgajati revno mladino; don Bosko za fante Marija Mazzarello pa predvsem za dekleta.

Dogodek iz njenega življenja
Neko nedeljsko popoldne so se sestre odpravile na sprehod. Po poti so srečale deklico, ki je bila zelo siromašno oblečena. Zasmilila se jim je prav do srca. Takoj sorazmišljale kako bi ji lahko pomagale. Rešitev je tukaj. Sestra, ki je imela najboljše spodnje kriloga je darovala, da so lahko deklici priredile v oblekico.
Marsikatera duhovna misel Marije Mazzarello še danes spremlja, vzpodbuja mnoge nas sestre kakor tudi mnoge mlade.

Veselje je znak srca, ki zelo ljubi Boga!
Naj vam ga nikoli ne manjka. OK?!