Ideja oratorija
Don Bosko in ideja oratorija

Ideja oratorija je življenjska ideja don Boska, ustanovitelja salezijanske družbe in velikega vzgojitelja otrok. Vse svoje življenje je posvetil delu z mladino, njihovi vzgoji, borbi za izboljšanje njihovega telesnega in predvsem duhovnega življenja. Mnoge od njih je spravil z Bogom in jih napotil na pot svetosti. Bilo bi preveč, če bi hoteli v našem kratkem biltenu povedati vse o njegovem življenju in njegovi ideji oratorija, zato bomo prepustili besedo njegovemu življenjepiscu Teresiu Bosku in vam poskušali z nekaj odlomki iz njegove knjige o don Bosku predstaviti njegovo življenjsko delo.

Spet je videl trumo volkov. Hotel je zbežati. Toda »gospa, oblečena kakor pastirica, mi je pomignila, naj grem s to čudno čredo, medtem ko je sama hodila pred njo. Trikrat smo se ustavili. Pri vsakem postanku se je veliko teh živali spremenilo v jagnjeta. Izmučen od utrujenosti, sem se hotel usesti, toda pastirica me je povabila naj grem naprej. In glej, prišli smo na široko dvorišče s stebriščem okrog njega, v ozadju pa cerkev. Število jagnjet je bilo velikansko. Prišlo je več pastirjev, da bi jih varovali. Toda ustavili so se le malo. Tedaj se je zgodilo nekaj čudovitega. Veliko jagnjet se je spremenilo v pastirje, ki so prevzeli skrb za druge. Pastirica me je povabila, naj pogledam na jug. Pogledal sem in videl polje ‘Še enkrat poglej,' mi je dejala Videl sem čudovito in veliko cerkev Znotrja cerkve se je raztezal bel pas, na katerem je z velikanskimi črkami pisalo: Hic domus mea, inde gloria mea. (To je moj dom, odtod je moja slava).« »Tako sem si pridobil dobrohotnost in prijateljstvo tovarišev. Začeli so prihajati med odmori zaradi nalog, potlej, da bi poslušali moje pripovedi, in nazadnje tudi brez posebnih razlogov.« Radi so bili skupaj. Nastala je nekakšna klapa. Janez jo je imenoval Družba veselja.

Dal ji je preprost pravilnik:

  1. Nobenega dejanja, nobenega pogovora, ki bi se ga sramoval kristjan.
  2. Opravljati šolske in verske dolžnosti.
  3. Biti veseli. Veselje je bilo za don Boska čez vse.

Njegov ljubljeni gojenec Dominik Savio je dejal: »Naša svetost je v tem, da smo vedno veseli. Ogibali se bomo greha, ki krade iz srca veselje.« Za don Boska je bilo veselje veliko zadovoljstvo, ki izhaja iz prepričanja, da smo v božjih rokah, torej v dobrih rokah. S to ubogo besedo je nakazana velika vrednosta, »krščansko upanje« Vsak dan si je don Bosko pridobil kakega novega prijatelja. Njegov verouk za pregrado so vedno raje poslušali. »Kakor sem jim dajal čutiti človeško dostojanstvo,« je zapisal, »tako so bolj in bolj občutili v srcu zadovoljstvo in sklenili, da se poboljšajo.« Ko se je vrnil k njim v ječo, je bilo večkrat vse uničeno. Obrazi so bili spet trdi, sarkastično so sikali kletvine. Don Boska je večkrat premagala malodušnost.

Nekega dne je bruhnil v jok, ni vedel, kaj bi.
- Zakaj se tisti far joka? – je vprašal nekdo.
- Ker nam hoče dobro. Tudi moja mati bi se jokala, če bi me videla tukaj. Trume mladih so se zlasti ob nedeljah potikale po cestah in nabrežjih reke Pad. Videli so: »parfumirane in praznično opravljene »ljudi, ki so se sprehajali, ne da bi se menili za njihovo revščino. Don Bosko je hitro naredil sklep. Ti fantje potrebujejo šolo in delo, ki naj jim odpreta bolj zagotovljeno prihodnost. Pravico imajo, da so še dečki, ki bi se radi razživeli v igri na prostem, ne pa hirali na pločniku. Potrebujejo srečanja z Bogom, da bi odkrili in uresničili svoje dostojanstvo. Toda dopoldan je bil dolg.

Po maši in kosu kruha za zajtrk je fante prijela volja do igre. Začeli so se meni nič tebi nič poditi po dvorišču konvikta. Če se je prikazal kakšen duhovnik, so za hip prenehali. Toda don Guala in don Cafasso razumeta. Dala sta dovoljenje, da se smejo don Boskovi fantje vsako nedeljo igrati na dvorišču... Zgodilo pa se je čisto drugače. Kaplanova gospodinja je videla priti velikansko trumo fantov, ki so napolnili vso cerkev. Po maši so fantje pograbili vsak svoj hlebček za zajtrk in se hrupno zapodili po dvorišču in hodniku. Gospodinja (ki pod obokanim hodnikom gojila kokoši) je ostrmela, takoj nato pa zagnala vik in krik. Začela se je poditi za fanti z metlo v roki, medtem ko so se prestrašene kokoši razletavale in bežale pred fanti. Pri tem tekanju je prišla do don Boska in tudi njega ozmerjala. »Svet kraj onečaščate« je bil še najbolj spodoben izraz, ki mu ga je zabrusila. Don Bosko je spoznal, da se je najboljše umakniti. »Presodil sem, da je treba nehati z zabavo. Odšli smo z upanjem, da se bomo naslednjo nedeljo srečali v večjem miru.« Poskusimo napraviti seznam (čeprav nepopoln in nesorazmeren) »boskovskih« značilnosti. Tradicionalni oratoriji so bili »župnijski«.

Don Bosko je ustvaril oratorij, ki je presegel župnijsko ustanovo in je postal »župnija za fante brez župnije«, kakor jo je poimenoval nadškof Fransoni. Duhovnikovo navzočnost je navdihovala »resna ljubeznivost«, ki je urejevala veselje in brzdala hrupnost. Don Bosko je vpeljal »veselo ljubeznivost«, v kateri je duhovnik sam prispeval k hrupnim igram in razposajenemu veselju. Tradicionalni oratoriji so bili izključno »praznični« in so se pogosto omejevali na dve ali triurno srečanje ob nedeljskih popoldnevih. Don Bosko je razširil srečanja s fanti najprej na cel praznični dan, potem pa na ves teden z večernimi šolami in srečanji na delovnih mestih.


Dečki, ki so hodili v normalen oratorij, so hodili v župnijo, v njeno cerkev. Zaradi stalnega preseljevanja pa so fantje oratorija Sv. Frančiška Saleškega Don Boska iskali, da bi z njim prebili dan. Središče oratorija ni bila kaka župnijska – cerkvena ustanova, temveč don Boskova oseba, njegova trajna in spodbujevalna navzočnost. Razmerja so, bi danes rekli, osebna, ne institucionalna. Drugi oratoriji so izbirali najboljše fante. Predstavijo jih starši, ki so porok za njihovo lepo vedenje. Skoraj bi rekli, da je don Bosko ravnal nasprotno. Začel je z bivšimi kaznejenci, ki niso vedeli kje najti prijatelja. Potem je sprejemal zidarčke, ki so imeli družino kje daleč na deželi. Tako so »zapuščeni in ogroženi« fantje sestavljali jedro tega oratorija z vedno vsem odprtimi vrati. Seveda je moral don Bosko zahtevati od svojih fantov vsaj nekaj dostopnosti in sodelovanja. Ni mogel včlaniti huliganskih klap ali izgubljencev, ki niso hoteli nikoli stopiti v cerkev. Vseeno pa je imel na vidiku tudi nje, da bi si pridobil drugega za drugim. To je poskušal bolj ali manj uspešno.

Sedem orožnikov za enega fanta
Po letu 1850 je bil don Bosko močno zavzet za nastajanje svoje »salezijanske družbe«. Velika zmota pa bi bila, če bi mislili, da so ga misli, potovanja in srečanja za ustanavljanje družbe oddaljili od fantov. Don Bosko ni bil nikoli »načelnik kakega podjetja«, temveč »oče družine«. V družini pa je bila navzočnost dečkov po njegovem prepričanju bistvenega pomena. Kakor hitro se je vrnil s potovanj, srečanj, poslov, se je takoj spravil spovedovat fante. Na fante je mislil vedno, tako v rimskih predsobah kakor v postajnih čakalnicah, čakajoč na vlak. Pod streho postaje v Carmagnoli je nekega meglenega jesenskega večera 1875 tako čakal na vlak v Turin. Katerikoli potnik bi v tistem vlažnem mrazu iskal zavetja v čakalnici. Don Bosko pa je slišal fante, ki so se nekje igrali. Napeto je gledal v meglo, da bi jih našel. »Med vpitjem – je zapisal – se je zaslišal glas, ki je prekričal vse druge. Bil je kakor glas kapitana, ki so ga na povelje poslušali vsi. V meni se je zbudila živa želja, da bi spoznal tistega, ki zna voditi takšne kričače.« Približal se je. Komaj se je črna obleka prikazala v megli, so se potepini razkropili. »Samo eden se je ustavil, prihajal bliže, z rokami v bokih, in mi začel z zapovedujočim glasom govoriti: »Kdo ste? Kaj hočete od nas?«

Zamuditi vlak ali izgubiti fanta
Don Bosko je uprl pogled v fanta z razmršenimi lasmi, na dnu oči, polnih ponosa, je videl prekipevajoče življenje, ki se je začelo izgubljati v vrtincih. V nekaj minutah pogovora je premagal nezaupanje v fantu in zvedel za ime »Mihael Magone«, za starost in stanje, »Bil je star trinajst let, brez očeta«, in poklic za življenje: »naučil sem se obrti postopača«. Vlak je zažvižgal, zamudil ga bo. Toda izgubiti tega fanta bi bila dosti večja nezgoda. V roke mu je dal Marijino svetinjico in mu hitro rekel: Pojdi k don Aricciju, svojemu kaplanu. Povej mu, da želi duhovnik, ki ti je dal to svetinjico, poročilo o tebi. Nekaj dni nato je don Bosko dobil pismo od kaplana iz Carmagnole. Pisal mu je: »Fant Mihael Magone je reven in sirota brez očeta. Mati mora skrbeti za kruh v družini, zato ne more paziti nanj. Zaradi nestanovitnosti in nepazljivosti so ga že večkrat pognali iz šole, vendar je kar dobro končal tretji razred ljudske šole. Glede nravnosti menim, da je dobrega srca, preprostega vedenja, težko pa se obvlada. V šoli in pri verouku moti kolikor le more. Kadar ga ni, je pravi mir, in kadar gre proč, napravi uslugo vsem. Zaradi svojih let, revščine in zmožnosti, je vreden vse dorohotne pozornosti.« Don Bosko je odgovoril, da je pripravljen fanta sprejeti v svoj oratorij, če to želita fant in mati. Don Ariccio je poklical Mihaela, mu govoril o duhovniku, ki ima v Turinu veliko hišo s stotimi fanti , ki tekajo, se zabavajo in se učijo ali se šolajo za obrt. Nazadnje mu je rekel: »Pripravljen je, da sprejme tudi tebe v svojo hišo. Bi šel?« Odgovoril mu je: »Ni vrag, da ne bi šel!« Mama ga je pospremila na vlak s culo perila in s tesnobo v srcu. Tako je Miha Magone pristal v Valdoccu.

Don Bosko se takole spominja prvega pogovora z njim: - Tu sem – je dejal in mi tekel nasproti. Sem tisti Miha Magone, ki ste ga srečali na železniški postaji v Carmagnoli.
- Vse vem, moj dragi. Si prišel z dobro voljo?
- Ja, ja, dobre volje mi ne manjka.
- Potem te pa prosim, da mi ne bi hiše postavil na glavo.
- Le mirni bodite, ne bom vam delal nevšečnosti. Poprej sem se vedel slabo, poslej pa nočem biti tak. Dva moja tovariša sta že v ječi, in jaz.
- Le pogum. Povej mi samo, ali bi se raje učil ali se izučil kake obrti.
- Kar boste rekli, bom storil. Če mi pa prepuščate izbiro, bi se raje učil.
- Ko boš končal šolo, kaj hočeš postati?
- Če bi malopridnež... - je dejal in smeje se sklonil glavo.
- Nadaljuj: če bi malopridnež...
- Če bi malopridnež mogel postati dovolj dober, da bi postal duhovnik, bi to rad postal.
- Potem bomo videli, kaj zna narediti malopridnež. Študiral boš.« Od tistega hipa je njegovo življenje postalo petje, tekanje, skakanje in hrup. Nikakršen svetniček ni postal. »Tovarištvo Brezmadežne« mu je postavilo ob stran fanta, da bi mu pomagal in ga dobrohotno popravljel. Ni imel malo dela z njim. Nespodobne besede, grdo govorjenje, kletvice... Vsakič, ko ga je tovariš popravil, se mu je Mihec, čeprav ves živ, zahvalil in se poboljšal. Mihcu nekaj nikakor ni bilo po volji: zvonec, ki je dal znak za konec razvedrila in je klical v učilnico in v šlo. S knigami pod pazduho se je zdel, kakor bi bil obsojen na prisilno delo.

Fantu žalost razjeda srce
Veliko raje je slišal zvonec ob koncu šole. Don Bosko je zapisal, da ga je spremljal z ljubečo pozornostjo: »Zdelo se je, da leti iz topovske cevi: vsi koti so ga bili polni, pred njim ni bilo nikljer miru.« Pri igri je bil kapitan moštva. Z njegovim prihodom je postalo skoraj nepremagljivo.
Minil je mesec. Nekega dne je Mihec začel postajati žalosten. Iz kakega samotnega kota je gledal tovariše pri igri, ogibal se je družbe hrupnih prijateljev, včasih pa se je, ko ga nihče ni videl, razjokal. Zdelo se je, da mu je tančica otožnosti zakrila obraz. Prepustimo besedo don Bosku.

»Sledil sem temu, kar se je dogajalo v njem, zato sem ga nekega dne poklical k sebi in mu dejal:
- Dragi Magone, prosim te, napravi mi uslugo, ne zavrni je.
- Kar povejte, - je pogumno odvrnil. – Za vas sem pripravljen storiti karkoli.
- Rad bi, da bi mi za trenutek odprl svoje srce in mi razodel, zakaj si zadnje čase tako otožen.
- Res je... Obupan sem in ne vem, kaj naj storim. Bruhnil je v jok. Pustil sem ga, da se je izjokal, potem sem mu kakor v šali rekel:
- In ti naj bi bil tisti general Mihael Magone, poglavar cele carmagnolske tolpe? Kakšen general pa si? Nimaš poguma, da bi povedal, kaj te muči?
- Rad bi, a ne vem kako.
- Samo eno besedo mi reci.
- Vest mi ne da miru.
- Zadosti je, razumem. Vse lahko urediš kar se da preprosto. Samo povej spovedniku, da moraš nekaj urediti iz svojega prejšnjega življenja, potem pa bo on vzel v roke nit tvoje zadeve, tako da ti ne bo treba drugega kakor reči kakšen da in kakšen ne.« Bilo je nekaj duhovnikov, ki so prihajali v oratorij spovedovat, vendar so se skoraj vsi dečki spovedovali pri don Bosku. Še tisti večer je Mihec potrkal na vrata njegove pisarne:
- Don Bosko, mogoče motim...

Gospod me je dolgo čakal, nočem, da bi me čakal še do jutri. Z don Boskovo pomočjo je Magone položil pred Križanega svoje male slabosti, ki so se njemu zdele ogromne, in ga prosil odpuščanja. Don Bosko, ki je bil priča tega mladega vstajenja, je zapisal: »Mihec je izgubil veselost, ko je doumel, da pravega zadovoljstva ni v poskakovanju, temveč v prijateljstvu z Gospodom in v mirni vesti. Videl je svoje tovariše, ki so prihajali k obhajilu in postajali vedno boljši, njega pa, ki ni imel mirne vesti, je prevzel velik nemir … Po spovedi je ganjen rekel: 'Kako sem srečen!'« Drugega dne je Miha na oratorijskem dvorišču spet postal vodja svojega moštva in ga popeljal do imenitne zmage. Postal je spet kralj veselja.

Pretep na trgu castello
Don Bosko nam je s pripovedjo o Mihaelu Magoneju razodel, kako so potekala srečanja s sto in sto fanti, »v katerih je začelo delovati zlo«. Znal jih je s preprostimi sredstvi spraviti z Bogom in jih napotiti na pot svetosti. »Zdaj, - je nadaljeval don Bosko – ko je pozvonilo za v cerkev, Mihcu ni bilo več zoprno: klicalo ga je na srečanje z Jezusom, ki je postal njegov prijatelj.« Z don Boskovo pomočjo je naredil »bojni načrt«, da bi ohranil in razvil to prijateljstvo: prizadevanje za popolno čistost v življenju, hkrati pa zavzetost za širjenje dobrote in veselja med tovariši. V osebni notes je Magone zapisal sedem sklepov, ki jih je imenoval »sedem orožnikov«, ki mu bodo varovali prijateljstvo z Bogom. Ti so:

  1. Pogosto se srečati z Jezusom v obhajilu in pri spovedi.
  2. Nežno ljubiti sveto Devico.
  3. Veliko moliti.
  4. Pogosto klicati na pomoč Jezusa in Marijo.
  5. Ne preveč nežnosti do svojega telesa.
  6. Biti vedno s čim zaposlen.
  7. V loku se ogibati slabih tovarišev. (V teh sedmih točkah lahko vidimo, kaj je don Bosko nasvetoval mnogim dečkom, da bi ostali dobri.)

Mihael se je na fronti dobrote in veselosti bojeval s svojo neugnano burnostjo, zelo drugače kakor Dominik Savio. V neki odmaknjeni skupini pod stebriščem je nekdo pripovedoval nespodobne šale. Nekdo med njimi se je krohotal, nekdo drug je hotel iti proč, pa ni imel poguma. Miha je uvidel za kaj gre, se približal fantu za hrbtom, vtaknil v usta štiri prste kakor ovčarji in zabrlizgal, da je zarezalo v ušesih. Fant je prestrašen poskočil in se razburjeno obrnil:
- Si znorel?
- Nor jaz ali not ti, ki pripoveduješ te svinjarije? Nekega dne ga je don Bosko vzel s seboj po opravkih. Šla sta po trgu Castello. Nekaj fantov je igralo za denar, eden izmed njih je izbruhnil in zasul s kletvinami božje ime. Miha je stekel naravnost k njemu in mu prisolil nekaj zaušnic. Mladi preklinjevalec česa takega ni pričakoval, bil je za trenutek omamljen, potem pa se je pognal nanj. Pošteno sta se obdelovala s pestmi sredi ljudi, ki so se ustavljali in zijali vanju. Don Bosko se je vrgel nednju in ju ločil. Miha je zasikal:
- Zahvali se temu duhovniku, sicer bi te pošteno premikastil. Don Bosko ga je moral prepričati, da ne gre, da bi se stepel z vsakomer, ki kolne. Miha pa ni bil samo pripravljen na pretep. Vsak dan bolj je postajal uslužnejši in velikodušnejši. Najmlajšim je pomagal postlati posteljo, očistiti čevlje, manj nadarjenim pa je pomagal pri nalogah.

Roka na Mihčevi glavi
Don Bosko je bil tako zadovoljen z njegovim vedenjem, da ga je jeseni skupaj z najboljšimi fanti vzel s seboj v Becchije na nekaj dni počitnic. Oktobra 1858 je Mihael pričel drugo šolsko leto v Valdoccu. 31. december. V »besedi za lahko noč« je don Bosko vsem priporočil, da bi lepo začeli in nadaljevali novo leto v božji milosti, ker bo morda »za katerega izmed vas – je dejal – zadnje leto življenja«. Medtem ko je don Bosko govoril te besede, je položil roko na glavo Mihcu. Ta je pomislil: »Ali velja to opozorilo meni?« Ni se prestrašil. Dejal si je samo: »Pripravljen bom.« Tri dni potem je začutil bolečine v trebuhu: to bolečino je čutil že nekajkrat v prejšnjih letih in se je zdaj pa zdaj ponavljala. Morda je bilo to kronično vnetje slepiča. Šel je v bolniško sobo, zadeva se ni zdela vznemirljiva. Ko ga je don Bosko videl skozi okno, ga je vprašal, kaj mu je. Odvrnil mu je: »Nič. Običajne bolečine.« Zvečer 19. Januarja se je bolezen nenadoma poslabšala. Hitro so poklicali mamo. Ko je zdravnik slišal njegovo težko dihanje, je razširil roke v obupnem gibu nemoči medicine tistih let in samo dejal: »Slabo gre.« (Prve operacije slepiča so poskušali šele na koncu stoletja.) 21. januar. Z Mihaelom je šlo h koncu. Zaprepadeni prijatelji so molili zanj. Dobil je sveto popotnico. Bližala se je že polnoč. Mama se je morala vrniti domov zaradi malih otrok. Don Bosko je ostal pri Mihčevi postelji.

-Smo že tu, - je dejal Mihec nenadoma. – Don Bosko, pomagajte mi. Povejte moji mami, naj mi odpusti vse, s čimer sem jo žalil. Povejte ji, da jo imam rad, naj bo pogumna. Čakal jo bom v nebesih. Bila je polnoč. Mihec je za trenutek zadremal, potem pa je, kakor da bi se prebudil iz globokega sna, z vedrino na obrazu rekel dom Bosku:
- Povejte mojim tovarišem, da jih pričakujem v nebesih... Jezus, Marija, Jožef... Obličje je ostalo negibno v tišini smrti.